Zgodilo se je, kot se v življenju zgodi nešteto stvari. Nekatere gredo v pozabo, druge pišejo čas, spreminjajo življenje, nekatere celo zgodovino. A vsaka ima svoj začetek, svoje rojstvo…
To so posebni trenutki. Trenutki opoja in strahu. Trenutki, ko z optimizmom zremo v jutrišnji dan.
Tako je bilo 8.8.1992 v Dornberku, ko so v eter prvikrat poslali radijski signal novonastale televizije. Bil je skromen, šibak in nebogljen, tako kot je nebogljen vsak novorojenček. Vzbudil pa je pozornost, optimizem in zadovoljstvo, prav tako, kot ga vzbudi novorojenček.
Govorimo o rojstvu ViTel-a. Rojstnem dnevu prve primorske zasebne televizije.
Karikatura - demokracija
KOMAJ MINE LETO NARODA DEMOKRACIJE,
NOV NAJDE SE SIGNAL TELEVIZIJE.
NA DAN SOBOTE, KO V DATUMU DVE OSMICI STA STALI, SMO V ZALOŠČAH ŠE KAKO POMEMBEN DOGODEK ZAPISALI.
Prvi logotip ob ustanovitvi
Intervju:
Novinar: Komu se je pravzaprav porodila ideja, da »se greste« televizijo?
Ivo Saksida: Prav ste rekli »se greste«, saj v resnici nismo imeli pojma, v kaj se pravzaprav podajamo. Bil je čas, ko se je gradila nova država. Vsepovsod je vladala prav posebna evforija in vsakdo je želel pristaviti kamenček v nastajajočem mozaiku. Tako kot tudi mi..
Novinar: Vi ste edini, ki ste zdržali v dobrem in slabem. Kako gledate danes na prehojeno pot?
Ivo Saksida: Ne bo držalo, da sem edini kljuboval ves ta čas. Res je, da sem od prvega dne povezoval vse niti, nekdo pač mora biti »glava«. Sicer pa sva vse skupaj načrtovala in realizirala z Ivom Šinigojem, kasneje se nam je za nekaj časa pridružila Davorina Slejko, pa Miran Rijavec, ki z nami vztraja še danes, in Samuel Baša, Rosana Rijavec in še mnogi drugi. Preveč jih je bilo, da bi vse tukaj naštel. Pogled nazaj je zanimiv, na nek način veličasten, kajti dogajalo se je marsikaj dobrega kot tudi manj dobrega. Držim se načela, da nikoli ne obžalujem sprejete odločitve. Kar je pomanjkljivo ali narobe, sprejmem kot dragoceno izkušnjo.
Drugi logotip
KAR NEKAJ LET SMO V PROSTORIH NAD POŠTO DELOVALI,
NATO PA SMO ZA MESEC DNI STUDIO V MESTU OBISKALI,
A TAM SE NISMO DOBRO POČUTILI,
ZATO SMO SE V DORNBERK NAZAJ VRNILI.
Sedanji logotip - razpoznavni znak Televizije ViTel
Novinar: Omenili ste gostovanje v Novi Gorici. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo?
Ivo Šinigoj: Selitev v Novo Gorico je bila »avantura« v pravem pomenu besede. Prevelika želja po nečem boljšem, večjem, nas velikokrat zanese, da precenimo svoje moči in sposobnosti. Nova Gorica je za nas pomenila velik izziv. Znašli smo se v centru dogajanja, pridobili in sodobno uredili idealne prostore, program je odlično stekel in odzivnost je bila neverjetna. Takrat pa nam je zmanjkalo »špage«, kot se reče. Projekt, kot je bil Mestni studio, zahteva veliko izkušenj, ogromno trdega dela in zelo velik finančni vložek. Tega pa ni bilo. Od obljub ni mogoče živeti in tako se je projekt sesedel sam vase, kot hišica iz kart.
Novinar: Vi pa niste samo soustanovitelj televizije ViTel. Vašo podobo, ali bolje, lik, poznamo gledalci tudi z malih ekranov.
Ivo Šinigoj: Res je, včasih tudi stopim pred kamero. V majhnem in prijetnem kolektivu moraš početi marsikaj, med drugim tudi skrbeti za dobro voljo. Ko se mi porodi ideja, posnamemo skeč. Kar nekaj izvirnih smo v preteklih letih spravili pod streho. Gledalci so si zapomnili moj lik v seriji TV Trudnič. Nekaterim je bil všeč in so ga zvesto in redno spremljali, za druge je bil »butast« in so ga gledali zaradi neumnosti, ki jih je počel. Mirno lahko rečem, da je bila to ena najbolj odzivnih oddaj v vsem »našem« času, zato danes napovedujem skorajšen ponovni prihod Trudniča na male ekrane, seveda v drugi preobleki in pod, verjetno, drugim imenom.
KO »STARIM« ČLANOM POJENJUJEJO MOČI,
PRIKUPNA MLADA DAMA ZA KRMILO ŽE DRŽI.
S PRIJAZNOSTJO IN ZNANJEM EKONOMIJE
SKRBI, DA NE PRIDE DO FINANČNE POLOMIJE.
Novinar: Gospa Dolores, vi spadate med mlajšo generacijo ViTelovih privržencev. Kako ste prišli v kolektiv in kako so vas sprejeli? Kolikor mi je znano, naj bi v Hišo prišli kot revizorka?
Dolores Žigon Klaut: Ni čisto tako. Glede sprejema v kolektiv lahko rečem, da je bil zelo prisrčen. In to kljub temu, da sem bila na ViTel poslana z nalogo korenito spremeniti način dela. Ko pa sem se znašla sredi zagnanega kolektiva in začela stvari pobliže spoznavati, je bila moja odločitev jasna in neomajna. »Vrgla sem se po hiši.«
Novinar: Ali je res, da ste bili zaradi tega skoraj ob službo?
Dolores Žigon Klaut: Službo dandanes izgubiš mimogrede in iz različnih razlogov. A še vedno sem tu. Morda je k temu pripomogla tudi boljša finančna slika, kot so je bili lastniki vajeni.
Novinar: Kaj lahko danes gledalci pričakujejo od vas?
Dolores Žigon Klaut: To vprašanje bi bilo bolje zastaviti našemu uredniku. Od samega nastanka dalje skušamo biti lokalna televizija. Naše področje pokrivanja je severni del Primorske, porečje Soče in Vipave. Ta prostor tudi uspemo programsko servisirati. Poleg samega televizijskega programa pa se ponuja še veliko storitev, ki se na to navezujejo in z njimi velikokrat rešujemo finančne zagate. V prihodnjih mesecih načrtujemo sodelovanje s še nekaterimi »lokalci«. Velikokrat se namreč izkaže, da smo sami premajhni in prešibki. Pred dobrim tednom smo se uspeli vključiti tudi v omrežje T-2, kar pomeni vidnost našega programa na področju cele Slovenije, v okviru omrežja T-2, seveda. To pa ne pomeni, da želimo prerasti v nacionalni medij. Še vedno ostajamo zvesti lokalnemu prostoru, le naše delo bo veliko bolj odgovorno in upam, da tudi bolj opaženo. S septembrom pričenjamo s povsem prenovljeno jesensko programsko shemo, ki bo v marsičem drugačna od lanske. Splačalo se bo pogledati!
